Brezposelnost

Biti danes brezposeln je že nekaj čisto normalnega. Zavod za zaposlovanje ima letos vsak mesec manj prijavljenih, po njihovi statistiki: "Ob koncu junija 2013 so bile pri Zavodu prijavljene 116.603 brezposelne osebe, kar je 1.973 oseb oziroma 1,7 % manj kot maja. Tako se je brezposelnost zmanjšala že peti mesec zapored."

Saj poznate statistiko: meso + kislo zelje = segedin. Kakor za koga.

12. julija 2013 je bila neslavna obletnica: šest mesecev moje brezposelnosti. Moji statistični podatki na današnji dan: 215 prošenj, 8 vabil na razgovor, 7 razgovorov (enega sem morala izpustit, ker sem bila v bolnici), 99 negativnih odgovorov. Za en razgovor še čakam odgovor - morda negativno morda vabilo za drugi krog.

Vse kar se tiče nezaposlenosti je v mojih možganih kot nekaj v oblakih. Nisem si ni niti v sanjah predstavljala, da bom po skoraj 30 letih delovne dobe brezposelna. Pa pride trenutek, ko dobiš v podpis izredno odpoved. Pač delal si tako kot zmeraj - po stalni praksi, vendar so prišli novi lastniki in ti si jim trn v peti, pa se te morajo znebiti. Najdejo te lahko čisto na vsako "narobe postavljeno piko ali vejico". Nisi po njihovih standardih. In doleti te nenadoma, takrat ko postane tvoj šef nenavadno prijazen. Prej te je jeb..., sedaj te pa sprašuje po tvojem počutju. Halo!?  Res se lahko vprašaš kaj si narobe naredil.

Šok. Hujše kot elektrošok.  Pa nazadnje podpišeš prejem odpovedi in greš z dvignjeno glavo ven iz svoje pisarne. Rečeš adijo. Ampak tvoja zadnja beseda je ..., da se vrneš!!