Minljivost življenja

Danes si, jutri te ni. Nitka se pretrga, upihne se sveča, ck - pa te ni. Sem med pogrebi videla ime in priimek bivšega sodelavca. Kar nisem mogla verjet, da je to on. Na žalost sem na netu našla novico, da je res. Spomini. Spomini so večni.

Te dni bi tast praznoval rojstni dan. Na grob smo šli prižgat svečke in uredila sem lep svež šopek rož. Tašča je vprašala, če bom slikala, tako ji je bilo všeč. Drugič.

Ta običaj prižiganja sveč na grobovih je kar preveč razširjen po celi Sloveniji. Mislim, da ga propagira svečarski lobij. Koliko ton pogorelih sveč dnevno odvržemo v smeti (in sedaj gredo vsaj v predelavo). V primerjavi s severnimi deželami je kot dan in noč. Na sprehodu po Helsinkih sem zašla tudi na pokopališče. Urejen je kot javni park. Lepo. Veliko drevja, trave, grmičkov, ptičjega petja, potke posute s peskom, na eni strani stani mesto na drugi strani morska obala in sprehajalna pot. Grobovi so bili urejeni: pokošena trava,  nič vaz s šopki in nič sveč. Našla sem tudi grob slovitega finskega arhitekta Alvarja Aalta.  Na majhni vzpetinici, v ozadju grmovje in drevje, grški steber z napisom Alvar AAlto. Čisto preprosto. Nič rož, nobene vaze, nobene svečke. Sem pa opazila blizu stebra nekaj kamenčkov. Verjetno so tisti, ki so obiskali grob s kamenčki pusti svoj znak. Lepo.

Pri nas lahko primerjam  velika pokopališča z vaškimi. Na velikih pokopališčih, na primer Žalah, je kar nekaj neurejenih grobov, ovenelih rož, razmetanih sveč in zapuščenih grobov. Imam občutek, da tu obiski grobov niso redni, verjetno enkrat na vsakih par mesecev. Nasprotno je na vaških pokopališčih, kjer se vsi domačini poznajo, mora biti grob urejen, po navadi ob sobotah ali pa pred nedeljsko mašo. Vse zato, da sosedje ne bi opravljali.

Na tastov grob sem lansko leto nasadila grmičke, drugo zelenje in rože. Spomladi je bilo potrebno mačehe in sive grmičke zamenjat (ker so enoletnice). Odcveteli so krokusi in tulipani.

Zadnji sneg in polegli rumeni krokusi

Poletni nasad

Cipresa v zgornjem levem vogalu se je lepo ukoreninila in tudi sneg ji ni škodoval. Pred naslednjo zimo jo bom morala malo skupaj zvezat, da bo lepo rasla v obliki stožca. Trave sem morala malo postriči, kot pri frizerju, samo suhe špice. Spodaj so se lepo razrasle blazinice vrtnega mahu in cvetijo z majhnimi belimi cvetki. Petelinove rože tudi lepo cvetijo in jim sonce ne škoduje. Plazeči sibirski brin prav lepo uspeva desno spodaj in še bo razrasel po pesku.

Najraje bi nasadila same trajnice, da ni tistega sajenja spomladi in za 1. november. Pri tem me najbolj živcira, ko moraš ugotavljati katere rože bi ustrezale, jih dobiti to v vrtnariji, pa nimajo v pravi barvi oz. pravi barvni kombinaciji. Tako pa nasadiš trajnice, odstranjuješ plevel, dodaš gnojilo, pripraviš na zimo in to je to. Čim bolj poenostavit urejanje groba.

Tudi mami mi je naročila, da bi na bratovem grobu nekaj novega nasadila oz. ga uredila. Seveda bom morala njene želje upoštevat. Najbolje, da narišem osnutek, tako kot sem za tastov grob. Najprej sem narisala osnutek, potem smo šli v vrtnarijo, nabrali grmičke in rože ter tam postavili tako kot je bilo potem nasajeno na grobu. Imela sem mere razpoložljive gredice. In odlično je uspelo. Dobra praksa za naprej.