Za avtorico je znano, da piše uspešnice: Nora Roberts. Njena knjiga Vroči diamanti, me ni ravno navdušila. Kar nekaj zapletov je bilo takšnih, da ti že kmečka logika da misliti, da ne narediš nekega koraka. Je preveč predvidljiva, kot brezskrbno počitniško branje.
Druga knjiga, Lepota za tančico, Deborah Rodriguez, pa mi je dala misliti. Tako me je pritegnila, da sem jo prebrala na dušek. Avtorica je opisala delček svojega življenja. Po padcu talibanskega režima je opravljala humanitarno delo v Afganistanu, v glavnem mestu Kabul. Ker je bila "samo" frizerka, je sprva opravljala pomožna dela strokovnemu osebju (zdravnikom, sestram, babicam, zobozdravnikom in drugim). Nekoč, ko so tujci izvedeli, da je frizerka, pa je postala zelo iskana oseba. Najprej je nudila frizerske usluge le njim, kasneje pa tudi domačinom.
Frizerskih in kozmetičnih salonov ni bilo. Prejšnja oblast jih je popolnoma uničila in prepovedala, lastnice pa pregnala. Glede lepotilnih salonov je Deborah napisala: "Spraševala sem se, ali je bil morda to glavni razlog, da so talibi tako nasprotovali lepotilnicam. Ne ker bi iz žensk delale prostitutke, kot so trdili, temveč zato, ker so ženskam dale njihov lastni prostor, kjer so se osvobodile izpod moškega nadzora."
Deborah si je želela ogledati, kako se negujejo domačinke. Frizerke in kozmetičarke so sedaj delale doma in v strogi tajnosti. Bale so se, da se zgodovina ponovi. Na njeno željo so jo peljali v skrivni "salon". Vstopili sta samo ona in njena spremljevalka. Moškim je bil vstop strogo prepovedan. Niti lastničin mož ni smel vstopiti. Če pa bi notri našel moškega, bi ga pretepel, lahko pa tudi ubil. Stranke so bile samo ženske. Zakaj? Afganistanske ženske so v javnosti vedno zakrite (z burko od nog do glave). Deborah je tako spoznala njihovo frizersko in kozmetično znanje. Videla je njihove pripomočke in kemikalije ter njihove postopke. Veliko so improvizirale. Deborah so tudi naličile, kot bi šla na svatbo. Vzdušje v salonu je bilo sproščeno in navdihujoče.
Pri tem je prišla na zamisel, da bi lahko z nekaj sredstvi pomagala tem ženskam. Namreč, največ kar so ženske lahko delale je bilo: tkanje preprog, delo pri svojih sorodnikih in prodaja jajc. Če bi imele svoje lepotilne salone, moška noga praktično ne bi imela vstopa. In možje tudi nikoli ne bi zvedeli kakšen je njihov zaslužek. Tako bi se lahko veliko žensk osamosvojilo in preskrbelo svoje družine.
Deborah je s pomočjo fundacije, zbranih donatorskih sredstev in materiala, čez nekaj časa odprla lepotilno šolo. Težko ji je bilo pri vseh administrativnih postopkih, vendar ji je uspelo. Tudi pri predavanjih je sprva imela težave. Kako skupini žensk dopovedat kaj morajo narediti. Problem ni bil samo v jeziku, temveč tudi v razumevanju in dojemanju postopkov. Kmalu pa je ena ženska dojela, kaj je želela Deborah z razlago povedati. Zato je s svojimi besedami ter prikazom razložila tudi drugim. Tako je poučevanje steklo. Veliko žensk je diplomiralo in si ustvarilo svoje salone. Deborah jim je tako pomagala iz bede in revščine. Postavila jih je na noge, da so postale neodvisne in samostojne.
Še zanimivost: v Kabulu se je poročila z deset let mlajšim Afganistancem. Dobro situiranim. Možu je ime Šer Mohamed ... Postala je njegova druga žena. Bila je dogovorjena poroka, čisto po krajevnem običaju (predstavitev, dva zastopnika, pogajanja, dogovori, ...). Zelo zanimivo in nenavadno, da se je za kaj takega odločila.
Deborah je opisala veliko različnih ženskih usod. Skozi svoje oči nam je predstavila Afganistan. Njihove običaje, odnose v družini in hierarhijo, krizno stanje in še marsikaj. Za nas je vse drugače: druga nataliteta, druga kultura, drugi običaji, drugi ljudje. Drug svet. Priporočam. Odlična knjiga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar