Marmelada

Še eno pošiljko sadja sem dobila. Mrgolane, vinogradniške breskve in hruške. Letos je sadje res lepo obrodilo.

Iz mrgolan sem skuhala redek in gosti sok ter marmelado. Sadeži so bili za odtenek bolj zreli. Sok bom pozimi lahko dajala v čaj namesto limoninega soka. Tako je še vedno kisel.

Z breskvami in hruškami pa sem spet poizkušala. Seveda sem zraven dodala še jabolčno mezgo, za hitrejše zgoščevanje. In sadje sem polila z vodo z dodatkom limoninega soka, da ni potemnelo. Tokrat nisem dodala nič želirnega sredstva.

Prva mešanica je nastala iz: breskev, jabolk, sladkorja, mlete nageljnove žbice in mlečne čokolade. Vse skupaj lepo prevreto in premešano. Na vrhu sem dolila rum, ker mi je vodke zmanjkalo.

Breskova marmelada

Druga mešanica je nastala iz: hrušk, jabolk, sladkorja, eko burbonske vanilije in bele čokolade. Enako kot zgoraj prevreto in premešano. Tokrat sem na vrh dodala malibu (beli rum).

Prvič sem kupila strok vanilije. Zapakirana je v plastični epruveti s pokrovčkom. Ko sem jo odprla, je tako lepo zadišalo. Bil je kar preveč intenziven vonj. Strok sem prerezala na pol in iz sredice postrgala semena. V kozarcu se vidijo kot mlet poper. Stroka vanilije sem dala v stekleno dozo in zasula s sladkorjem. Upam, da se bo navzel vanilijeve arome.

Morda bo marmelada malenkost presladka. Pri sladkanju nisem upoštevala, da bom dodala še čokolado. Bom upoštevala naslednje leto.  

Hruškova marmelada

Počitniško branje

Privoščila sem si tudi nekaj poletnega branja. V knjižnici sem si izposodila knjigi.

Za avtorico je znano, da piše uspešnice: Nora Roberts. Njena knjiga Vroči diamanti, me ni ravno navdušila. Kar nekaj zapletov je bilo takšnih, da ti že kmečka logika da misliti, da ne narediš nekega koraka. Je preveč predvidljiva, kot brezskrbno počitniško branje.

Druga knjiga, Lepota za tančico, Deborah Rodriguez, pa mi je dala misliti. Tako me je pritegnila, da sem jo prebrala na dušek. Avtorica je opisala delček svojega življenja. Po padcu talibanskega režima je opravljala humanitarno delo v Afganistanu, v glavnem mestu Kabul. Ker je bila "samo" frizerka, je sprva opravljala pomožna dela strokovnemu osebju (zdravnikom, sestram, babicam, zobozdravnikom in drugim). Nekoč, ko so tujci izvedeli, da je frizerka, pa je postala zelo iskana  oseba. Najprej je nudila frizerske usluge le njim, kasneje pa tudi domačinom.

Frizerskih in kozmetičnih salonov ni bilo. Prejšnja oblast jih je popolnoma uničila in prepovedala, lastnice pa pregnala. Glede lepotilnih salonov je Deborah napisala: "Spraševala sem se, ali je bil morda to glavni razlog, da so talibi tako nasprotovali lepotilnicam. Ne ker bi iz žensk delale prostitutke, kot so trdili, temveč zato, ker so ženskam dale njihov lastni prostor, kjer so se osvobodile izpod moškega nadzora." 

Deborah si je želela ogledati, kako se negujejo domačinke. Frizerke in kozmetičarke so sedaj delale doma in v strogi tajnosti. Bale so se, da se zgodovina ponovi. Na njeno željo so jo peljali v skrivni "salon". Vstopili sta samo ona in njena spremljevalka. Moškim je bil vstop strogo prepovedan. Niti lastničin mož ni smel vstopiti. Če pa bi notri našel moškega, bi ga pretepel, lahko pa tudi ubil. Stranke so bile samo ženske. Zakaj? Afganistanske ženske so v javnosti vedno zakrite (z burko od nog do glave). Deborah je tako spoznala njihovo frizersko in kozmetično znanje. Videla je njihove pripomočke in kemikalije ter njihove postopke. Veliko so improvizirale. Deborah so tudi naličile, kot bi šla na svatbo. Vzdušje v salonu je bilo sproščeno in navdihujoče.

Pri tem je prišla na zamisel, da bi lahko z nekaj sredstvi pomagala tem ženskam. Namreč, največ kar so ženske lahko delale je bilo: tkanje preprog, delo pri svojih sorodnikih in prodaja jajc. Če bi imele svoje lepotilne salone, moška noga praktično ne bi imela vstopa. In možje tudi nikoli ne bi zvedeli kakšen je njihov zaslužek. Tako bi se lahko veliko žensk osamosvojilo in preskrbelo svoje družine.

Deborah je s pomočjo fundacije, zbranih donatorskih sredstev in materiala,  čez nekaj časa odprla lepotilno šolo. Težko ji je bilo pri vseh administrativnih postopkih, vendar ji je uspelo. Tudi pri predavanjih je sprva imela težave. Kako skupini žensk dopovedat kaj morajo narediti. Problem ni bil samo v jeziku, temveč tudi v razumevanju in dojemanju postopkov. Kmalu pa je ena ženska dojela,  kaj je želela Deborah z razlago povedati. Zato je s svojimi besedami ter prikazom razložila tudi drugim. Tako je poučevanje steklo. Veliko žensk je diplomiralo in si ustvarilo svoje salone. Deborah jim je tako pomagala iz bede in revščine. Postavila jih je na noge, da so postale neodvisne in samostojne.

Še zanimivost: v Kabulu se je poročila z deset let mlajšim Afganistancem. Dobro situiranim. Možu je ime Šer Mohamed ... Postala je njegova druga žena. Bila je dogovorjena poroka, čisto po krajevnem običaju (predstavitev, dva zastopnika, pogajanja, dogovori, ...). Zelo zanimivo in nenavadno, da se je za kaj takega odločila.  

Deborah je opisala veliko različnih ženskih usod. Skozi svoje oči nam je predstavila Afganistan.  Njihove običaje, odnose v družini in hierarhijo, krizno stanje in še marsikaj. Za nas je vse drugače: druga nataliteta, druga kultura, drugi običaji, drugi ljudje. Drug svet. Priporočam. Odlična knjiga.

Prvi razgovor

Do sedaj sem dobila nekaj vabil na kadrovske razgovore. Vsak razgovor je stresen. Nikoli ne veš kako se boš odrezal. Sprva se nisem nič pripravljala in sem si rekla, da bom videla kako bo in bom že.

Prvo vabilo na razgovor sem dobila po telefonu. Nisem poslala prošnjo, temveč je bilo potrebno poklicati za razgovor. Kontaktna oseba mi je povedala kdaj in kje naj se zglasim. Pridem pravočasno, kakšne par minut prej in se napovem pri receptorki. Ta me najprej posadi na sedež, mi da vprašalnik in pisalo. Izpolnite, prosim! Dobro, pa pišem svoje podatke (da ne rečem od številke moje noge do telefonske številke mojega zadnjega šefa). Ko sem gotova, oddam in takrat me napoti v "garderobo". Da odložim površnik in se preobujem!? V copate. Halo!! Ja, za vse kandidatke so imeli copate. Torej, dajmo se čisto po slovensko preobut in prilagodit temu delodajalcu.

Nisem bila sama na razgovoru, bilo nas je okoli deset kandidatk, ki so šle skozi isto proceduro. Ko smo vse oddale izpolnjene vprašalnike in se "razkomotile", so nas povabili v sosednjo sobo z udobnimi fotelji ter nas posedli. Še v drugo sobo, k direktorju, so nas klicali posamezno. Ko me je direktor vprašal kaj sem, me je po prvih besedah "zabil", da bo že on ugotovil kaj in koga rabi.  Tako sem izvedela kdo in kaj sem. Naredil mi je zvezdno analizo moje preteklosti in prihodnosti. "Naložil" mi je take, da bi lahko ali se vdrla v zemljo ali pa mu povedala "par krasnih". Ko mi je vse to poročal, nisem imela niti nobenih vprašanj niti me služba ni več zanimala. Po opravljenih razgovorih, smo se posedele nazaj v fotelje in počakale, da je opravil vse razgovore. Ena kandidatka je odšla vsa "penasta" ven. Direktor jo je pogrešil in nas spraševal kje je. Halo? Ali smo skupaj prišle? Je začel "bentit", da bo na zavod poklical, da naj jo kaznujejo. Halo!? Ali nimamo tudi mi, brezposelni, pravico izbirat delo in delodajalca. Sploh če ti ni všeč, kako te je ponižal, zakaj bi vztrajal na takšnem razgovoru.

Lastnica nam je predstavila podjetje, kaj delajo in kako se imajo. Nam predvajala reklamo o podjetju in potem nam nudila še 20 minutno sprostitev. Ja, sem skoraj zaspala, ker v mračnem prostoru, z "ommmm glasbo", se res lahko sprostiš po takšnem tretmaju. In sem pozabila, da mi morajo v Zaposlitveni dnevnik potrdit, da sem bila prisotna na razgovoru. No, pa nisem mogla uveljavljat povrnitve stroška prevoza na zavodu. Direktor je obljubil, da nam bo poslal odgovor po e-pošti do konca meseca. Vendar do konca julija 2013 nisem še nič dobila. Je pa od razgovora že več kot pet mesecev.

Koliko je bilo takšnih kandidatk? Kolikokrat je to podjetje že ponovilo takšno proceduro? In koliko razpisov so še ponovili?  Prijateljica je bila tudi že prej na razgovoru pri tem delodajalcu. Samo razgovor je trajal po več dni zapored, po dve/tri ure. Ali s takim poslovanjem iščejo tudi morebitne nove stranke? Stranke, ki bodo kupile njihove storitve, da bodo bolj zaposljive. Da se bo njihova karma uskladila z novim delodajalcem?! Ne nas imeti za norce. 

Na kakšne delodajalce naletiš med razpisi na Zavodu za zaposlovanje. Četudi preveriš na netu, na bizi.si, supervizorju in še kje, nikoli ne moreš vedeti na kaj boš naletel. In tudi takšni kadrovski razgovori se dogajajo. Verjetno to ni nobena posebnost. Verjetno so še slabši. 

Jabolčni zavitek

Ostal mi je napol poln kozarec jabolčnega nadeva. Sem morala poizkusit kako se obnese. Imela sem že zvaljano listnato testo. Na maslu in olivnem olju sem prepražila drobtine. Naribala sem še tri olupljena jabolka (ker je bilo nadeva v kozarcu premalo) in odcedila sok. Na testo sem namazala drobtine, nadev in potresla še s svežimi jabolki. Zvila v dve kači. Dala v namaščen in z drobtinami potresen pekač. Pekla 45 minut na 180°C. Vse skupaj je bilo prav hitro pripravljeno. Odlično. Nadev se prav dobro obnese. Res mu bo treba dodat še kakšno sveže naribano jabolko, da bo nadev bolj kiselkast.

Krompir

Pravijo, da ima neumen kmet debel krompir. Nismo kmetje, krompir je pa lepo zrasel. Zgodnji krompir je bil lep in kar debel. Kiflčar je bil v eni vrstici kar lep, v drugi je bil ves naluknjan, v tretji pa še kar, samo bil je kot bi imel okrogle ožige. Krompir za peko in kuhanje je imel v obdobju rasti zelen del višji od metra in pol. Ob straneh smo morali postaviti ograjico, da ni zasenčil vrtnin na sosednjih gredicah. Še nikoli nisem videla tako visokega krompirjevega zelenja. Zdi se mi, da je cvetel kar dvakrat. Pa ni naredil niti ene bunkice semena. Te je potrebno odstraniti, če želimo debel krompir v zemlji. Smo ga pospravili in sortirali. In to je naš pridelek krompirja za ozimnico.

Droben krompirček je najboljši pečen. Samo umit, pokapan z olivnim oljem in posoljen z grobo mleto soljo. Pečen v pečici, smo mu rekli krompir v copatih (ker ni bil niti ostrgan niti olupljen). Je odličen.
Takole je pa videti krompir v copatih, s hokaido bučko in mesom, za kosilo.

Jež

Zvečer sva z možem slišala cmokanje, pri vodi, nastavljeni za muce. Mož je vzel baterijo in šel pogledat, kdo cmoka. Bil je ježek. Spet se je pojavil pri nas. Seveda mu je mož za večerjo natresel še mačjih briketov. Sva mislila, da je potem odšel na varno.

Zjutraj me mož pokliče, naj hitro pridem v garažo. Da moram nekaj videti. Sem ga vprašala, če je kaj takega, da vzamem fotoaparat. In sem poslikala:

Ježek se je zatekel v garažo, medtem ko jo je mož ponoči še zračil. Naredil si je prostor v vrečki s svečami in se zvil v klobčič. Zjutraj je mož gledal, kdo je po tleh razmetal sveče. Potem je v vrečki videl še bodičke. Sem se že ustrašila, da se je zadušil v plastični vrečk. Pa je bil kar živahen klobčič bodic. Samo svetloba ga je motila. Mož ga je dal na varno, pod skladovnico desk, kjer so že jeseni bivakirali ježi. 

Ježi so pri nas zaščitene živali. Na vrtu so prav koristni, saj so njihova prehrana sovražniki našega vrta: polži, ličinke in druga gomazeča nadloga. Lansko leto so bili v jeseni "na hrani" trije ježki, mama ježevka z dvema mladičkoma. Ker je veliko napisanega, da prelahki ježi med zimskim spanjem ne preživijo, smo jih hranili.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Radio S

Ravno včeraj, ko sem pospravljala, sem si zaželela glasbe. Prižgem radio. Iščem kanale. Sprva je bila glasba, nato se je pa začelo, Evropske novice pripravljene v sodelovanju z Brusljem, pa glasba, pa spet preveč govora. Sem preklopila, same reklame, bedna glasba, no nazadnje sem ujela Radio S. Poslušam glasbo: sami slovenski izvajalci, nobenih tujih, niti jugo muzike. Ko so se začeli začetni akordi kakšnega komada, sem pričakovala tujo glasbo, pa so začeli po slovensko.  Zanimivo. Reklamirajo se s: 100 % slovenska glasba.

Saj ti naši glasbeniki konec koncev izvajajo dobro muziko. Jih še premalo cenimo. Nekateri imajo prav lepa besedila, nekateri imajo rime zaradi rim in vsebina je prav mimo. Mi je pa všeč, da sem lahko tudi refrene ponovila za njimi. Saj pravijo, ga glasba poživi človeka. Slovenski glasbeniki so zelo različni. Eni so samo zaradi sebe, eni tako tako, eni povprečni, eni odlični, eni so pa super.

Prepoznala sem kar nekaj izvajalcev. Pa veliko jih je bilo, za katere nimam pojma kdo so. Sem malo tudi na netu prečekirala kdo je kdo.

Naj jih nekaj naštejem: Adi Smolar, Andrej Šifrer, Tomaž Domicelj, Siddharta, Neisha, Magnifico,  Alenka Godec, Peter Lovšin, Vlado Kreslin, Tabu, Nuša Derenda, Jani Kovačič, Nina Pušlar, Jan Plestenjak, Slavko Ivančič, California in reperji, o katerih nimam pojma. Samo Avseniki in Slaki so manjkali (ups, tega je dovolj na radiju Veseljak), ampak tudi brez njih je čisto v redu glasba.


Še posebej mi je bil všeč komad enega Primorca, kantavtorja, ki lepo zavija po primorsko. A tako, da ga še lahko razumeš. Ima odlično besedilo. Sem ga našla na netu: Iztok Mlakar. Republika Palma de Cocco je primerna za ta poletni čas.

Mačo

Naš Meki je res en velik mačo.

Je najstarejši in največji med našimi mački. Pač, kmečki maček, ki se je prilagodil predmestju. Ker mu gredo preostali trije mački na živce in so mu zasedli njegovo ozemlje, se je kar umaknil. Cele dneve je pri sosedih. Domov pride na pozni zajtrk. Če mu ni všeč hrana, samo dvigne gobček, grdo pogleda in gre drugam. Ali pa pride na večerjo. No, zvečer z užitkom poje svoj obrok.

Mrgolana

Zraven njive, na travniku,  je posajeno tudi veliko dreves in grmičja. Ena med njimi je tudi mrgolana. Poznamo jo pod različnimi imeni: mirabella, cimber, mirabolana, češnjasta sliva, cibora. Letos je dobro obrodila. Kar smo dosegli smo obrali. Potem je posamezne veje oče potresel. Zaenkrat še ni bilo vse popolnoma zrele, zato se bodo lažje otresle naslednji teden. Drevo je kar precej visoko in bi ga bilo potrebno obrati z lestvijo. Lažje je na tla razprostrti odejo in potresti veje.

Seveda sem jih takoj morala pospravit. Kuhala sem redki in gosti sok, kar je ostalo gošče, sem  naredila marmelado. Ker so bili bolj kisli sadeži, sem morala v sok dodati več sladkorja, kakšne citronke ali pa limone zato sploh ni bilo potrebno dodati. Pa še to: ko sem kozarce marmelade zaprla, sem jih dala na glavo. Nekateri to prakticirajo, da marmelada bolj obstane. Verjetno zato, ker vodka in marmelada nepredušno pokrijeta pokrovček, da bolj tesni in se ničesar ne more zaredit.

Je pa gosti sok (v ospredju) tako lepe barve kot je marmelada, redki (zadaj) pa še lepše - rubinaste barve.

Gasilska slika: mrgolanini sokovi in marmelada

Topinambur

Na njivi je mama posadila tudi topinambur. Ima različna imena: svinjska repa, jeruzalemska artičoka, zemeljsko jabolko, gomoljasta sončnica. Je sorodnik sončnice. Meni je všeč zaradi rumenega cvetja. Lahko bi rekla, da je okrasna rastlina. Oče je navdušen nad njim, ker je zelo nezahteven in lepo raste. Gomolj samo vtakneš v zemljo in raste. Če ga pustiš v zemlji, se lahko kar preveč razraste in težko se ga znebiš.

Gomolji so podobni krompirju in malo tudi ingverju. Včasih je bil samo krmna rastlina. Seveda se sedaj uporablja v prehrani. Mogoče je bolj zdrav kot krompir, saj ne vsebuje škroba. Vsebuje inulin, vitamine, minerale, lecitin in vodo. Pripravlja se podobno kot krompir, artičoka, koleraba in cvetača. Užiten je tudi surov in primeren za solate.

Sončnice

Na njivi je zrasla sončnica. Sama se je posejala oz. so seme prinesle ptice. Ko gledam sončnico, imam čisto asociacijo na stilizirano sonce. Krog obdan s trikotniki. Se pa ni obračala proti soncu, ampak je "gledala" stran. Ko bodo vzcvetele še spodnje sončnice, bo vse skupaj prav lep šopek.

Na sončnici sem "ujela" tudi zelenega pajka.

Čistoča pri kuhanju ozimnice

Pri pripravi in kuhanju ozimnice je zelo pomembna čistoča. Zdi se mi, da imam OKM, ker si kar naprej  umivam roke, pult in posodo. Sadje in zelenjavo operem pod tekočo vodo, vsak sadež posebej. Posodo po uporabi pomijem. Preden začnem pomivati kozarce, mora biti vse pomito. Kozarcem odstranim vse nalepke,  pomijem, dobro splaknem pod tekočo vodo in dam v v pečico, ki jo pogrejem na okoli 120°C. Vročina v tako vročih kozarcih naj bi pomorila mikro golazni.

Na koncu, ko je kozarec napolnjen, ga po robu še umijem z vato namočeno v žganje. Na vrh marmelade sem včasih nalila rum ali sadni liker. Sedaj sem pa poizkusila z vodko (Finlandia), ki naj bi bila brez okusa. Sem iskala z okusom, vendar je v naših trgovinah nisem videla. Dobila sem jo edino na Sila bazarju, na Finski stojnici. Bila je z okusom limete. Odlična je hladna z rezino limete. To je pa že preteklost ...

http://en.wikipedia.org/wiki/Finlandia_%28vodka%29

Na vrh kečupa pa nalijem olivno olje. Seveda najprej počakam, da naredi kožico, nato pa ga pazljivo preko žličke počasi nalivam, da pokrije vsebino.

Tudi pokrovček dobro operem in splaknem pod tekočo vodo. Z vato namočeno v žganje ga razkužim in pokrijem kozarec. Tako porabim kar nekaj žganja in vate. Za kozarec svoj kos vate, za pokrovček svoj kos vate.

Kozarce po polnjenju tudi umijem, da odstranim vse ostanke, ki v kleti privlačijo plesen. Seveda nalepim še nalepko, z vsebino in letnico polnjenja.

Pa v shrambi je treba pomit police, odstranit pajčevine, in še marsikaj bi bilo treba počistit v kleti, vendar ...

Do sedaj se mi je pokvarilo le malo shrankov. Ugotovila sem, da so največkrat krivi pokrovčki. Kozarce sem zapirala z že enkrat uporabljenimi. Sedaj, če je le mogoče, uporabljam nove. Se mi pa lepo zdi, da so kozarci za en shranek enotni. Najraje uporabljam velikost 375 ml. Ravno prav je za kečup in marmelado. Večji pa so za vloženo papriko in kumarice.

Sadje za ozimnico

Začela sem z gozdnimi jagodami, potem z malinami, češnjami, mirabellami (cimber, mrgolana), vinogradniškimi breskvami, jabolki in danes nadaljevala še z bananami. Seveda kuhala sem marmelado.

Gozdne jagode so bile kot rdeče packe med zelenjem, ki raste na vikendu. Ker je mož kosil travo, sem jih pobrala, ravno tako hitro, da sem mu ušla "s pod nog". Bile so prvi kozarček. Potem so začele zoreti maline. Nekajkrat sem spekla rolado in jo nadevala z malinami ter stepeno smetano.Višek je šel v kozarčke.

Češnje je prispeval stric. Z njimi sem imela veliko dela - sem si ga naredila. Vse sem ročno izkoščičila - eno po eno. Samo marmelada je pa zelo aromatična, Mmmm, okus in vonj po češnjah.

Pri sosedu je bogato obrodila mirabella. Mož je šel obirat in mi prinesel dve košari. Ko sem kuhala, je bilo v kuhinji kot bi nekoga zaklali. Ker so rdeče sorte, je bilo seveda sem in tja rdeče popacano.  Najprej sem delala žele. Pokuhala sem mirabelle, da so postale mehke, jih dala na sito in  "prepasirala" s tolkačem za pire krompir.  Dodala sem Želin, da je masa lepo želirala. Zadnjo rundo sem pa spremenila sistem.  Ko sem jih dala na sito sem odlila sok, ga prevrela in mu dodala sladkor. Vlila v steklenice in dobila mirabellin sirup. Ostanek mirabell sem prepasirala in nastala je gosta mezga. Dodala sem malo Želina, sladkor in začimbe. Krasna marmelada.

Mirabella

Jablane so letos zaradi vremena veliko prej obrodile kot po navadi. Seveda  jih samo spomladansko špricanje ne zavaruje pred škodljivci, zato so jabolka črviva. Škoda na jabolkih je vidna: črvivost, grizejo jih sršeni in ose, izsušeni so zaradi suše in ožgani od sonca. Tako začnejo kmalu gniti in ne obstanejo za ozimnico.

Naredila sem marmelado. Sama jabolčna je preveč kisla in mi ni preveč všeč. Zato sem dodala še slive, nektarine, breskve, banane. Seveda ne skupaj, tako da je jabolčna zmes samo za dopolnilo, drugo sadje pa pri tem prevladuje s svojim okusom.

Vinogradniške breskve je prispevala soseda z Dolenjske. Se mi zdi, da so veliko bolj okusne in dišeče kot navadne breskve.
  

Marmelada: vinogradniške breskve in jabolka

Bananina marmelada je bila čisti poizkus. Naredila sem jabolčno čežano: na koščke narezana jabolka z limoninim sokom in malo sladkorja. Vse sem spasirala, enako kot mirabelle.

Jabolčna čežana (osnova)

Na kolobarje sem narezala banane, jih dala v vodo z dodanim sokom limone.Pripravila karameliziran sladkor in dodala banane. Sem vedela, da ko bom dodala hladne banane, se bo karamela strdila, zato sem banane dala v en vogal posode, da so se malo pogrele in lažje sem lahko zmešala. Dodala sem še jabolčno čežano in nastala je osnova za naprej. V kozarce sem dala eno plast marmelade, na majhne koščke narezano jedilno čokolado, pa spet ponovila vajo do polnega kozarca, na vrhu je bila marmelada. Še druga varianta: marmeladni osnovi sem dodala kokosovo moko in prevrela. V kozarčke sem dala eno plast marmelade in eno plast na majhne kocke narezano belo čokolado ter nadaljevala kot pri prvi varianti.

Bananina marmelada z belo in jedilno čokolado

Pa še en poizkus: nadev za jabolčni zavitek. Vzela sem jabolčno čežano, veliko cimeta in malo mletih nageljnovih žbic, v rumu namočene rozine in sladkor. Vse skupaj sem zamešala, zavrela, dodala naribana jabolka in Želin ter še enkrat prevrela. Tokrat sem nadev dala v večje kozarce. Računam, da bo en kozarec za en zavitek. Njami.

Nadev za jabolčni zavitek

Lepotice poleti

Rada imam poletne trajnice. Dobro uspevajo rudbekije. So kot pomanjšane sončnice. Tudi v vazi zdržijo dolgo časa. V prostor prinesejo sonce in energijo.

Paradižnik za ozimnico

Letošnja bera paradižnika zaenkrat ne bo ravno bogata. Je sicer poln, vendar droban. Sem že mislila, da je mož kupil sadike češnjevca. Tudi volovsko srce ne zasluži tega imena. Sedaj zori počasi in ga je ravno za sproti. Zadnjič je mož pripeljal taščin pridelek z Dolenjske. Tudi tam je bil bolj droben. Skuhala sem kečup.

 Paradižnik operem, razrežem odstranim zelene in rjave dele, skuham, da se zmehča, na cedilu odlijem vodo, ki jo spusti. Ohladim. 

Ta starejši mi to spasira s pasirko. Veliko let smo pasirali ročno. Vrteli pasirko, kot ročni kavni mlinček. Nekoč sem pa starejšemu rekla, dost mi je, poišči na netu električno pasirko. V trgovinah je niso imeli, smo jo pa dobili pri mimovrste.com. Delo z njo poteka veliko hitrejše in bolj čisto. Edino kar je zamudno je sestavljanje in pomivanje.
 

Spasirano goščo še prevrem, da se še zgosti. Dodam začimbe (sol, mlet poper, rdeča paprika, muškatni orešček, sladkor, kis), naložim v kozarce, na vrhu nalijem olivno olje in zaprem.

Ko je v kozarčkih, ne morem verjeti kako intenzivne rdeče barve je. Pa ne dodajam nobenih kemikalij. Kečup uporabljam največkrat za pizze, v juhah, za na špagete, rižote, golaže, popečene kruhke, ...