Indukcijski štedilnik

Pri obnovi kuhinje sem na vsak način hotela kombiniran plinski in indukcijski štedilnik. Ogledan sem imela model slovenskega proizvajalca, ki mi je v vsem ustrezal. V trgovini pa sem si pri ogledu razstavljenih plošč premislila. Premislila sem si zaradi obrobe. Prijatelj je pravil, da ko je nekoč s posodo po nerodnosti udaril ob rob, je plošča počila. Imel je ploščo samo z brušenim robom. Zato sem izbrala kuhalno ploščo, ki ima dva indukcijska in dva plinska kuhalnika ter ima inox rob.

Za vgradnjo tega kuhalnika je potrebno imeti močnejši električni tok (napetost 230 V piše v navodilu). Torej je ne moreš priključiti na navadno vtičnico ali pa na primer skupaj s  pomivalnim strojem. Mož je slišal, da so imeli nekateri probleme pri novih kuhinjah, ker so si sproti izmišljevali, da bi imeli drugačen razpored električnih strojev. Včasih je res treba prej trikrat premislit kam boš kaj vtaknil in postavil. Tega problema v moji kuhinji na srečo ni bilo. Ker je mož naredil novo vgradno omarico za kuhalno ploščo in pečico, je tudi oboje sam vgradil in priklopil. Je res mojstrsko opravil svoje delo.

Za indukcijsko kuhališče je potrebna posebna visoko kakovostna posoda z debelim ravnim dnom. Mojo posodo sem tako preizkusila, da sem na dno dala magnet. Če se je prijel, je bila posoda v redu, če se ni, je bila samo za plin. Prav malo posode je ostalo za indukcijo. Zato mi je tašča podarila cel komplet nove posode. Kot bi mi podarila mercedeza med posodo. Res super posoda. Seveda sem tudi sama kupila kakšno. Najbolj so mi všeč stekleni pokrovi. Tako, da med kuhanjem vidiš kaj se v posodi dogaja. Kdaj vsebina vre, kdaj preveč in kdaj premalo.

Kuhalna plošča ima dve "booster" kuhališči. To pomeni, da lahko v kratkem času, na najvišji temperaturi, pogreje posodo z vodo. Zelo je priročno, saj je zoprno čakati, da voda zavre. Sedaj pa v parih minutah zavre. Morda včasih še prehitro. Ravno zadnjič, ko sem kuhala mrgolanino marmelado, sem za hip "skočila" v klet, po kozarce. Ko sem se vrnila, je bila plošča zalita s sokom in piskala. Hitro sem jo ugasnila in hotela odstranit posodo. Ni se dala. Bila je prilepljena na ploščo. Poizkusila sem jo zavrtet, nič, pa levo in desno, nič. Zajela sem je panika, da sem uničila ploščo. Kako posodo odstranit? Kaj sedaj? Vzela sem vileda gobico in začela brisat vroč sok s plošče. Bilo je res neprijetno, ker je bil sok tako vroč. Vendar, ko sem čisto pobrisala ploščo, sem zopet poizkusila odstranit posodo. Tokrat sem jo lahko odstranila. Kot izgleda je med sokom, posodo in ploščo nastal vakum, ki je tako močno držal posodo. Sem si kar oddahnila. Še je cela plošča. Pri izlitju tekočine na ploščo, jo je obroba zadržala, da se ni razlila po pultu in tleh. Še en plus za kovinski rob.

Komandna plošča za kuhališču deluje na dotik. Ima kar precej komand in nisem še vseh "vzela". Tudi tu se moram privaditi na različno moč gretja, na jakost, na spremembo posode, predno bom v celoti obvladala kuhanje.

Na plinska kuhališča sem že navajena, samo sedaj se prižigata na elektriko. Zadnjič, ko je zmanjkalo elektrike, sem rekla super, da imamo plin. Ko pa hočem prižgat nič. Sem se spomnila, da ne bo nič z električno iskro in prižgala z vžigalnikom. Zato bo treba za vsak slučaj še imeti ali vžigalice ali vžigalnik. Me pa moti, da rešetk nad gorilnikom ne morem lepo očistiti. Sta narejeni iz litine. Po navadi ju namočim v vodo z detergentom za posodo. Pustim nekaj časa, da se zapečena nesnaga odmoči. Dobro zdrgnem z gobico za posodo in osušim. Na njih se pozna, da je bila gor posoda, nekako sta odrgnjeni. Bom drugič poizkusila še z bio čistili. Plinska kuhališča se prižigata z dvema gumboma. Včasih sta mogoče v napoto, vendar čistita se enostavno.

Sedaj sem spoznala, da črna barva kuhalne plošče ni ravno super, saj se na njej pozna vsak prah  in packa. Čistim jo samo z mokro vileda gobico. Strgala nisem še nikoli uporabila. Vsake toliko časa uporabim tudi posebno čistilo za steklokeramične plošče. Namažem in zbrišem s papirnatimi brisačkami, da se lepo sveti. Pri brisanju moram skoraj drgniti, da se začne sveti, je pa končni rezultat odličen. Po namazu ostane tudi zaščitni sloj, ki ščiti pred praskami in obrabo.

Zelo sem zadovoljna s to ploščo. Zaenkrat bom še vztrajala tudi pri plinu. Kot sem že zapisala mi je všeč ta "naravna" oblika ognja. Da nekaj gori, da imamo v hiši ognijšče. Da je kuhinja središče doma. Da se v njej dobro počutimo.